Z vlakom sva se pripeljali v Bramford, kjer se je začel naš pohod. S seboj sva imeli brošuro z načtom poti in navodili. Pot naj bi bila dobro označena ... kažipoti na vsakem vogalu ... kot je tale tukaj:
Mmm, kažipot gor ali dol, pot smo seveda našle in ji sledile. Prišle smo do nekdanje tovarne, katero so preuredili v stanovanja.
A sem omenila, da je vreme bilo enostavno enkratno? Ne? No, vreme je bilo čudovito, cel dan je sijalo sonce! Uaaau ...Pot smo nadaljevale po navodilih na prospektu in prišle do vznožja Win Hilla.
Legenda o Win Hillu: grič je ime dobil po legendarni bitki leta 626, ko je kralj Wessex (ki je bil utaborjen na Win Hill) premagal njegovega tekmeca Northumbria, katerega tabor je bil ustanovljen na Lose Hillu. Borba je bila dolga in ostra, v kateri je nešteto vojakol izgubilo življenje. Pravijo, da je reka Noe, ki teče med gričema, bila rdeče obarvana.Pot je bila dolga in strma ...
... polna nevarnih zveri!
Vendar trud se je izplačal! Tukaj sva, na vrhu, juhej.
PS: za fotografa sej e ponudil prijazen striček, ko nas je videl, kako se mučiva pri izvedbi "grupe picture" :DIn osvojitev najvišje točke :)
Po okrepčitvi na vrhu Win Hilla - da ne pozabim omenit, da sva tudi me dve bili zmagovalki ;) -sva pot nadaljevali nazaj v dolino, vendar na drugo stran griča. Pot je bila res označena s smerokazi, včasih niso kaj dosti pomagali, kot ta prvi, včasih pa so bili res vredni svoje službe. Vseeno, poti nisva mogli zgrešiti, kajti namesto smerokazov sva sledili lesenim vratcem, ki so narejena ravno prav za otroke :P Kar sami si poglejte tole čudo :)
Običajno je še kamen spredaj postavljen, tako da si se ja komaj splazil čez (v ozadju so še ena vratca z gromozanskim kamnom).Hopla, pa se bližamo naši destinaciji, Castletonu. Vendar še ni konca z dogodivščinami. Sonce gor ali dol, Angleški travniki so še vedno polni vode in blata. Po prečkanju enega takega sem obupano pogledala moje čevlje. Rezultat:
No ja, saj ni taka kriza. Stopala sem imela še vedno suha, to je važno. Ugotovila sem, da so mastinske kar dobri pohodni čevlji! Če bi bil podplat še 2cm višji, bi bili še boljši :D V takih primerih mi je žal, da nimam tistih čevljev, ki so bili moderni leta nazaj - pegle he he he :)Ok, blato je mimo, sedaj gremo naprej. Pot naju je vodila po pašniku naprej, srečali sva še nekaj ovc, tokrat z malimi jagenjčki! Iiiii ... pašnik za družine :P
Še zadnji del pa destinacija. Steza nas je vodila mimo farme - edina možna pot. A vam jo pokažem?
Jah, skoraj me je kap, ko sem jo zagledala! Da o zelooo prijetnem vonju niti ne govorim ... moji ubogi čevljiii :sPo gazenju skoraj do kolen po blatu sva s Šarko nadaljevali mimo Lose Hilla ...
... do Castletona.
Škoda, da za ogled grada in jame ni bilo več časa :( V Castletonu sva se sprehodili po vasici in nato se z avtobusom odpeljali v Hope. Tam naju je čakal vlak za Manchester.Po kar nekaj urni hoji, več kot 6milijah prehojeni poti, po neštetih prebrodenih težavah itd. so moji čevlji izgledali tako:
Madonca, res zgledajo bogi. Dan je bil čudovit, sonce in hoja ... vse skupaj je bilo super. Še nasončila sem se!Vendar po vsem tem sem nekaj ugotovila:
Naj bo sonce ali sneg,
mene grabi nervozen smeh.
Naj na levo ali desno,
ni pomembno,
mokra in blatna bom,
resno!
Do naslednjič lep pozdrav,
Janja.
2 komentarja:
Kako je fajn, ko sije sonček in se opravi en tak superski izlet v naravo, kajne? Napolni te z energijo za cel teden!
Le veselo na pot in spet kaj pokaži. :) Deževno-vetrovni pozdrav s sosednjega otoka. :)
Ha,ha. obri čevlji!!! Ampak se je pa njbrž vseeno splačalo :)
Objavite komentar